21 stoletje je postalo neverjetno instantno. Vsaka fotografija, ki jo naredimo z mobilnikom je lahko na drugem delu sveta v istem trenutku. Občutek imamo, da se vse dogaja tukaj in zdaj. V poplavi fotografij jih večino sploh ne vidimo tiste, ki pa jih vidimo jih pa skoraj zagotovo le redki tudi pogledamo. Fotografija nam brez dvoma lahko omogoči potovanje skozi čas res, da le skozi našo domišljijo. Za to pa si moramo vzeti čas oziroma moramo fotografiji dati čas, da nas navduši in nas popelje tja kamor je avtor ciljal. Analogna fotografija ima tukaj zame velik pomen.
Danes bom v zapis vključil fotografije, ki sem jih naredil med študijem fotografije. Fotografiral sem portrete svojih družinskih članov kot nekakšen družinski album ali družinske fotografije. V tem primeru sem se prvič srečal s fotoaparatom srednjega formata in pri tem sem imel nemalo težav. Od tega, da ni imel svetlomerja in sem moral sam oceniti kakšno ekspozicijo nastaviti pa do tega, da sem na fotoaparatu videl zrcaljeno podobo. Torej, ko sem aparat obrnil levo je na fotoaparatu izgledalo, da grem desno. Pa še ročno ostrenje je bilo zame bolj kot ne sveža stvar. Neglede na vse težave, ki sem jih imel moram priznati, da čustev, ki jih čutim ob pogledu na te fotografije ne začutim velikokrat. Zakaj je to tako mogoče tudi sam ne znam pojasniti.
Mogoče zato, ker sem si za vsako fotografijo vzel čas. Izbral sem lokacijo in povabil osebo, ki sem jo hotel portretirati. Nato pa sem med tem, ko sem se mučil s tehniko, poslušal osebo, ki je stala pred menoj in jim nekako dal čas, da so mi ponudili svojo 100% prisotnost. Včasih se mi zdi kot, da sem fotografiral njihovega duha.
Sentimentalni pomen
Mogoče so mi te fotografije tako pri srcu le zato, ker so to moji bližnji. Res sem navdušen, da sem lahko v poplavi vsega ostalega naredil tudi nekaj osebnega. To, da sem lahko svojo babico fotografiral in da bom lahko to fotografijo s seboj nosil čisto celo življenje mi pomeni ogromno. Sedaj, ko je ni več me ta fotografija vedno pogreje. Pa je to zaradi tega, ker je to analogna fotografija? Mar nebi čutil enako če bi bila digitalna? Prepričan sem, da bi lahko ob digitalni fotografijo čutil povsem enako. Razlika zame je, da se spomnim procesa nastanka teh fotografij in mogoče me ta ravno zato še toliko bolj popelje v zgodovino. Največja prednost fotografije je, da nam lahko vrne spomine. Lahko nas osreči vedno znova in znova.
Težko bi odgovoril če je analogna fotografija v 21. stoletju že mrtva brez dvoma pa lahko rečem, da zame ne bo nikoli le preteklost. Sam od dneva, ko sva z Laro izvedela, da bova dobila Lana, fotografiram družinske dogodke s fotoaparatom na film. Celoten proces okoli nastanka teh fotografij me osreči in tudi zato ob tem naredim fotografije, ki so še bolj osebne in pomenske.
Večina mojih avtorskih projektov je nastala kot analogna fotografija. Zadnje čase pa se poigravam z vprašanjem ali obstajajo tudi naročniki, ki si še želijo fotografije na film? Ali je bo to lahko še kdaj del naše družbe. Sam verjamem da ja. Ravno zato tudi kot poročni fotograf na vsako poroko s seboj nesem tudi analogni fotoaparat. Z njim naredim nekaj fotografij za katere poročnemu paru prej sploh ne povem. Šele kasneje jima naredim ločeno galerijo tudi z analognimi fotografijami. Do sedaj so še čisto vsi bili nad njimi navdušeni in to me zares veseli in opogumlja, da bo v kratkem tudi moja poročna fotografija vključevala analogne projekte.
Več nasvetov in izkušenj iz moje kariere lahko preberete na povezavi. Vabim pa vas, da pogledate tudi zadnje fotografije hrane in produktne fotografije, ki sem jih ustvaril.